»Šele ko smo na skrajnem robu – ali je to bolezen ali vojna – se dogajajo spremembe. Šele v takšnih trenutkih človek pride do samorefleksije. Če ne izzivaš roba, ni možnosti, da bi izstopil iz ujetosti, v kateri ostajaš kljub strahotnemu nezadovoljstvu.«
»Zelo malo se sprašujemo, zakaj je ta resnica tako boleča, in po navadi pride človek do tega spoznanja prepozno. Prepozno v smislu, da mora priti res do neke kataklizme, do neke katastrofične situacije, ki ga šele postavi v tak kot ali pred tak zid, da ni drugega izhoda. Drugače pa seveda v življenju znamo vsako stvar zelo enostavno potujiti. Po navadi delujemo na način, da tam, kjer drame ni, tam delamo dramo v življenju, kjer pa drama je, tisto raje prikrijemo.«
»Gre za izjemno zanimivo predstavo, zato ker govori o holokavstu na drugačen način. Ne govori o taboriščih, ampak o spominu na holokavst. Ukvarja se z našimi interpretacijami, s politično korektnostjo. Vesel sem, da sem lahko naredil to predstavo, saj je to drama, ki prinaša nek nov pristop k pripovedovanju zgodovine.«
»Prekletstvo Valburge je 'politično nekorektna črna komedija', v kateri pa ne bo nič manj krvi in gravža kot v Gorkičevem prvencu Idila.«